Dve Sveči

Dve stari duši, en naslov — sočutje je skupni materni jezik, odpuščanje pride hitro, združena toplina tega para pa privlači ranjene iz treh okrajev. Življenje ima tu smisel samodejno. Napetost je skrb za bližnje med služenjem daljnim: dva človeka, zazrta v obzorje, lahko vsak domneva, da domači ogenj varuje drugi, dokler ga ne varuje nihče. Kopičijo se tudi konci — dve devetici vse predelujeta kot velik cikel. Eno svečo držita obrnjeno navznoter: uro na teden, ki pripada samo temu, samo vama.

BISTVO

Devetica je številka dovršitve — humanist, stara duša, tisti, čigar krog skrbi seže dlje od lastne ograje. Težo sveta čutiš osebno: zgodbe neznancev ostanejo s tabo, poslanstva te najdejo, nekaj v tebi pa vztraja, da mora življenje pomeniti več od sebe. Nosiš nenavaden dar za konce — dokončevati poglavja, spuščati ljudi, zapirati zanke, ki jih drugi pustijo razcefrane — ker del tebe razume, da je spuščanje način, kako karkoli novega dobi prostor, kamor pride. Umetnost, služenje in delo z modrostjo te kličejo vse življenje. Lekcija za ponavljanje: ne moreš se izliti do obzorja in preskočiti ljudi na dosegu roke. Dobrodelnost, ki nikoli ne pride domov, rodi tiho osamljenost; svet, ki ga moraš zdraviti, vključuje tudi tvojega malega.